Filmsko nadaljevanje serije Seks v mestu prinaša malo novega. Zgodba, ki izpade kot podaljšana verzija ene serijske epizode, sicer ima svoje dobre in humorne momente, kot celoti pa ji manjka izvirnosti in zanimivosti. Kljub svetovni evforiji ob pričakovanju filma lahko tega označimo kot povprečno in predvsem žensko razvedrilo, ki ne bo zadovoljilo niti ljubiteljev serije, kaj šele malce zahtevnejšega občinstva.

Seks v mestu je eden najbolj pričakovanih filmov letošnjega poletja. Zasnovan na kultni seriji istega imena (ta pa na avtobiografskih kolumnah Candace Bushnell, ki jih je objavljala v New York Observerju in nato zbrala v knjigo z že poznanim imenom), ki se je na ameriški televiziji HBO vrtela med leti 1998 in 2004, je v svetu sprožil velika pričakovanja.

Notice o filmu lahko trenutno zasledite v vseh časopisih, revijah, internetnih blogih, na televiziji ... med srkanjem jutranje kavice v kavarni boste od ene ali dveh miz, kjer sedi ženska družba, zagotovo bežno ujeli besede »seks v mestu« ali »kdaj gremo v kino«, morebiti celo od mize z moško družbo besedo »Samantha«, za piko na i pa so Ljubljanske Mlekarne praznično izdale omejeno izdajo sladoleda Maxim z imenom Seks v mestu. Neverjetno. Kot je v navadi ob tako komercialno zasnovanem projektu, okrog katerega se splete cela norija, film pričakovanj ne upraviči.

V uvodnih minutah nam film postreže s kratko obnovo dogajanja serije: kako so se štiri punce spoznale, skupaj preživele dvajset let vzponov in padcev in na koncu našle vsaka svojo srečo. Filmska zgodba se tako začne tam, kjer se je serija končala. Carrie Bradshaw, newyorška modna ikona, pisateljica kolumne Seks v mestu za fiktivni časopis The New York Star, je končno zaživela skupno življenje z moškim, katerega je želela leta in leta; Charlotte York, najbolj konzervativna med štirico, je zaradi nezmožnosti zanositve z možem posvojila deklico; cinična Miranda Hobbes poskuša usklajevati službo in družinske vrednote; Samantha Jones, najstarejša, najbolj škandalozna med vsemi in seks simbol serije, pa se je z desetletja mlajšim igralcem Smithom Jerrodom preselila v Los Angeles, kjer prvič v življenju poskuša živeti v monogamno zasnovani zvezi.

Že na začetku filma vemo, da se bo vse izteklo dobro. Zgodba gradi na dobro poznanem ritmu – predstavi karakterje, pokaži, kako so srečni ali nesrečni, vrži vse skupaj v mešalnik, dobro premešaj in nato vse skupaj spet uredi v prvotno stanje. Zaplet pravzaprav sploh ni zaplet, je zgolj nesporazum, ki bi ga vsaka povprečna oseba brez problemov razrešila, vendar tu ne govorimo o povprečnih osebah. To so bogate prebivalke »najboljšega mesta na svetu«, New Yorka, zaverovane vase in v svoj svet, v svoje dizajnerske torbice, krzno, čevlje v vrednosti manjšega stanovanja, svoje želje, potrebe in probleme, ki jim želje, potrebe in problemi povprečnih ljudi ne morejo niti konkurirati.

Carrie je »drama queen«, iz momenta moške neodločnosti splete življenjsko tragedijo, ki jo prizadane najmanj kot da bi izvedela, da je na smrt bolna in ji ostaja le še par mesecev življenja. Samantho pri njenih petdesetih preganja sosedov dotični ud do te mere, da zapusti skoraj idilično razmerje z moškim, ki ji je pripravljen stati ob strani v dobrem in slabem, Charlotte pa je ves čas prav evforično srečna, tako da se gledalec vpraša, katera poživila ji nekdo skrivoma meče v pijačo. Edina »normalna« med temi ostaja Miranda s svojim ciničnim in zdravim pogledom na življenje, ki je tudi edini, s katerim se lahko človek vsaj deloma identificira.

Film je mogoče razvedrilo za deževno nedeljsko popoldne ali zabaven dodatek večeru, preživetemu v ženski družbi ob par kozarčkih rujnega, ni pa več kot to. Če si je serija v toku časa prislužila naziv »kultna«, je to zagotovo izdelek, ki ga bo filmska zgodovina slejkoprej pozabila.

Ocena: 6.5/10