Manchurian candidate režiserja Jonathana Demmeja smo lahko gledali 4 leta nazaj, tokrat pa ne bomo govorili o njegovem, sicer povprečnem filmu, temveč o originalu, ki ga je daljnega leta 1962 posnel John Frankenheimer, takrat, ko je bilo stanje hladne vojne med velesilama Ameriko in komunistično Sovjetsko zvezo še kako realno. Frankenheimerjev film odlično prikazuje strah, tesnobo in možnost komunistične zarote na vsakem koraku. Seveda gre za zgodbo predstavljeno iz Ameriške perspektive, kajti vse kaj drugega bi bilo takrat (1962) domala nemogoče.

Je leto 1952 in v Koreji divja vojna. Koreja je razdeljena na severno, komunistično usmerjeno Korejo, in kapitalistično usmerjeno južno Korejo. Na strani zaveznikov v boju proti komunizmu je tudi ameriški vod, v katerem je poročnik Raymond Shaw (Laurence Harvey), ki ga po vrnitvi v Ameriko leto kasneje odlikujejo z visokim vojaškim odlikovanjem, ker bi naj rešil  svoj celoten vod pred smrtjo. Toda, vse ni tako zelo lepo in prav, kot se zdi.

Vse se začne, ko nekateri izmed preživelih mož voda začnejo dobivati ponavljajoče, moraste sanje, v katerih se jim dogodki v Koreji kažejo drugačni od uradne verzije. Izkaže se, da so kitajske sile takrat zajele ameriški vod, ga odpeljale na vojaški inštitut v Rusijo, kjer so jim Rusi “oprali” možgane in jih nevedoč tega vrnili nazaj z zgodbo, ki Raymonda Shawa uspešno integrira v Ameriško politično in družbeno življenje.

Gre za zgodbo, v kateri režiser na satiričen način prikazuje politično vrenje in stanje v takratni Ameriki , ki je bila pod močnim pritiskom Mccartheyevega protikomunističnega gibanja, ki je vsaj sedem let do temeljev pretresalo Ameriko. Gibanje, ki je mnoge nedolžne ljudi pognalo v brezposelnost, alkoholizem, emigracijo, bedo in celo smrt. Zatorej je v takšnem režimu še bolj neverjetna zgodba o Raymondu Shawu, preko katerega poskušajo Rusi politično prevzeti Ameriko, ampak vseeno možna.

Za vse ljubitelje hitrega dogajanja, akcije in efektov bo ta film verjetno prava muka. Posnet je v ČB tehniki, kadri so počasni (na trenutke celo prepočasni), a je igranje precej na nivoju, kar je značilnost starejših filmov, ki se še niso mogli zanašati na specialne efekte, ki gledalčevo pozornost odvrnejo od zgodbe in igranja. Pri igralcih je treba omeniti tudi to, da eno izmed najvidnejših vlog v filmu odigra tudi znani pevec Frank Sinatra (igra majorja Benneta Marca), ki svojo vlogo opravi več kot dobro. Ravno tako je odlična tudi Janet Leigh, ki igra senatorjevo ženo in mamo Raymonda Shawa.

Kakšen bo razplet zgodbe, je seveda jasno, drugačen glede na takratno politično situacijo v ZDA sploh ne bi bil možen, razen če bi se Frankenheimer želel zameriti uradni ameriški politiki. In ravno predvidljiv razplet je ena izmed redkih slabih točk filma. Film je zanimiv za ogled vsem, ki jih Denzel Washington v remaku iz leta 2004 ni prepričal in si bi želeli ta del ameriške zgodovine ogledati iz tedanje perspektive in ne iz sedanje. Pa še zanimivost, remake je dobil tudi žanrski predznak znanstvene fantastike, da ga pa original iz leta 1962 nima, pa čeprav govori o isti temi, pa je spet stvar hladne vojne in strahu, tudi pred nemogočim.

Ocena: 6.5/10