Sedaj je očitno že zagotovo, da se režiser Gus van Sant s filmom Milk vrača na pota stare slave.  Od leta  leta  1997 dalje, ko je njegov film Good Will Hunting bil nominiran za kar osem Oskarjev,mu ni uspel kakšen zares mojstrski film. Že res, da je v tem času posnel kar nekaj ogleda vrednih filmov, ki so tudi tu in tam pobrali kakšno nagrado. Spomnimo se le nekaj njegovih filmov: Finding Forrester, Psycho, Elephant in Paranoid park, vendar se ti filmi niti približno niso povzpeli tako visoko.

Van Sant-ova odločitev, da posname biografski film vendarle ni tako nenavadna, še manj pa tuja,  če vemo, da je taisti mož  posnel film o Davidu Bowie-u  (Best of David Bowie) in Kurtu Cobainu (Last Days).

Če je bilo zadnje čase popularno, da se je omenjalo kot edina radikalna (politična) reformatorja, vizionarja ameriške družbe in borca za človeške pravice nasploh Martina Luthra Kinga in Baracka Obamo, se je njima zadnje dni, ravno po zaslugi filma Milk, pridružil še tretji človek – Harvey Milk.

Verjetno je smiselno, da najprej povemo na kratko nekaj besed o tem, kdo je sploh bil Harvey Milk.  Najmanj kar lahko povemo o njem je to, da je bil prvi odkriti homoseksualni človek v ZDA, ki je zasedel pomembno državno službo, za katero se je moral dolgo in trdo boriti.

Resnična zgodba se v filmu začne v zadnjem letu Harveyevega življenja, ko Harvey pod pritiskom smrtnih groženj posname svojo življenjsko zgodbo na diktafon, ki je tudi osnova filmu.  V svoji slutnji prezgodnje nasilne smrti Harvey popiše svoje življenje, ki ga potem tudi spremljamo: od začetka, ko je gospod Milk še navaden nihče, do njegovih nekaj neuspelih kandidatur za vplivne politične funkcije v San Franciscu in do končne, dokaj uspešne in vplivne politične kariere, ki pa ne traja prav dolgo.

Film se dogaja v idealističnih, norih 70-ih letih v Ameriki, kjer se Harvey poln energije, upanja in optimizma začne zavzemati za enakopravnost homoseksualcev in za njihove enake priložnosti. Odlikuje ga predvsem odlična igra Sean Penna, ki svoje vloge ne bi mogel odigrati bolje kot jo je. Izjemno pa je odigral vlogo Harveyega sodelavca Dana Whita tudi Josh Brolin.

Film postreže z odlično reprodukcijo atmosfere in podobe 70-ih let, za kar so se zelo potrudili, med drugimi celo do takšne mere, da so slavno zatočišče homoseksualcev in hkrati center Harveyevega političnega vpliva, trgovino Castro Camera, preuredili do pičice natanko kakšrna je bila takrat, kar doda kar izjemno prida k verodostojni zgodbe.

Režija je povsem na nivoju, ob nekaj dodatki in posladki pa van Sant dokazuje, da gre za pronicljivega ustvarjalca, ki počasi prihaja v svojo najboljšo formo

Pohvalno je, da režiser ne poskuša potencirati ali glorificirati življenja lika Harveya Milka temveč ga skuša prikazati čimbolj v človeški luči, kar mu uspe dobro. Harvey si je za svoj pogum pri borbi za človeške pravice prav gotovo zaslužil film takšnega kova, saj vendarle dandanes živimo v dosti bolj odprti in zavedni družbi tudi za voljo njegovih prizadevanj. Že res, da je Harveyeva vizija zaenkrat še neizpolnjena, vendar smo temu vedno bližje, če bo tudi ta film nekaterim odprl oči, pa čeprav bi jih lahko že vrsto let nazaj, bo njegovo poslanstvo opravljeno.

Film, ki s svojo življenjskostjo in napeto zgodbo, pa čeprav vemo kakšen bo razplet, pritegne gledalca k gledanju, saj to ni samo pusta biografija Harveyeva življenja, temveč premore tudi izredno čustvene prizore, ki filmu dodajo svoj čar.

Harveyev motto “You gotta give ‘em hope.” mnogi primerjajo z besedami zdajšnjega predsednika ZDA, Baracka Obame, vendarle, se poraja ključno vprašanje ali bo tudi Barack v svojih prizadevanjih tako uspešen kot je bil Harvey. 

Biografska drama o velikem človeku, ki se bo vtisnila v naš zgodovinski spomin ne samo zavoljo odlične igre Sean Penna, temveč zaradi vedno aktualne borbe za človeške pravice

Ocena: 8/10