Naprej je bila zgodba. Kratka. Iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, izpod rok F.S. Fitzgeralda. Nato je prišel film, lansko leto. Iz zgodbe so vzeli naslov, ime junaka in njegovo bolezen. Potovanje, ki se začne na cilju in konča na začetku, z vmesnimi poskoki naprej in nazaj, a na koncu se krog sklene, kakorkoli že – The Curious Case of Benjamin Button (Nenavaden primer Benjamina Buttona).

Benjaminu usoda že pri rojstvu ne prizanese, mati umre na porodni postelji, oče se mu odreče. Kako tudi ne, ko pa je otrok ves zguban in ima videz osemdesetletnega starčka. Tako ga usoda položi na stopnice doma za ostarele, kjer ironično najde svoj dom, četudi vizualno tako podoben svojim sostanovalcem v domu, je njegov um tako otroški in radoveden. To je zgodba o človeku, ki se rodi kot starec, ker njegova ura teče v obratni smeri, v smeri proti otroštvu. Narobe svet, fantazijska pripoved, a tako realna. Rojstvo, smrt, ljubezen, radovednost, žalost in hrepenenje, vse ujeto v čas.

Režiser David Fincher je v svojem najnovejšem filmu ubral drugačno pot. Če je v prejšnjih njegovih zgodbah tekla kri, sedaj tečejo nežne solze. Ko so v prejšnjih filmih ljudje umirali v paniki, strahu in grozi, v Benjaminu smrt pride naravna in mirna kot del procesa, pika na i. Če so v prejšnjih filmih junaki kričali v besu in obsesiji, imamo tukaj Benjamina, ki gre skozi življenje lahkotno kot piš vetra. Govorim o spektaklih kot so Se7en (Sedem), Fight Club (Klub golih pesti) in Zodiac (Zodiak).

Eric Roth, ki je napisal scenarij se je pred tem podpisal kot scenarist pri Forrest Gumpu, zato ni naključje, da lahko Benjamina primerjamo s Forrestom. V obeh primerih spremljamo življenje dveh posebnežev, kako potujeta skozi življenje, četudi je obrnjen začetek in konec. Torej ščepec Forresta, malce Velike ribe (Big Fish) ter kanček Panovega labirinta (El Labirinto del fauno). Toda, če so vsi ti našteti filmi polni čustvenih izbruhov glavnih karakterjev in nam ujamejo srce, se nam zazdi, da Benjaminu vseeno nekaj manjka, kot da skoraj brezčustveno potuje po svoji poti in je le opazovalec, ki opazuje kako ga usoda nese, ni razburkanega morja, le nežno valovanje v življenju. Manjkajo človeški elementi čustvenih izbruhov, solza, besa in smeha. Le dnevnik, skozi katerega spoznavamo njegovo življenje je kdaj deležen čustev, ko jih Benjamin zapiše.

Brad Pitt kot Benjamin zaigra brezhibno, že dolgo nazaj smo pozabili, da je bil na začetku le lep obraz, izklesano telo ter dolgi lasje v Thelmi & Louise ali Jesenski pripovedi (Legends of the fall). Kmalu se je znašel v vlogi norcev, posebnežev in nenazadnje Benjamina. Zraven je treba zagotovo omeniti še Cate Blanchett, ki igra ljubezen njegovega življenja, Julio Ormond ter Tildo Swinton. Zvezdniška zasedba, pri kateri veš, da bo igra brez napak.

Film je poln topline, romantike in nekakšne magične realnosti, ter je seveda tehnično izpopolnjen. Zato ni čudno, da si je prislužil trinajst nominacij za Oskarje. Četudi dobiva mešane recenzije, na eni strani ga kujejo v zvezde, na drugi strani hočejo odrezati kakšno uro filma stran, je vseeno pustil vtis. Pravijo, da kratke zgodbe naredijo najboljše filme, Fincher je ustvaril film, kjer si želimo biti glavni junak, kateremu se veliko zgodi, a tako lahkotno, nemara že stoično jih junak sprejema. Benjamin ve kakšen bo konec, mogoče je zaradi tega tako umirjen.

Fantazijsko popotovanje človeka brez čustev, dovršen film, toda nekaj manjka.

Ocena: 8/10