Le kdo ne pozna Fante, osvežilne pijače ene največjih ameriških korporacij Coca Cola company, ki se jo trenutno v več kot sedemdesetih okusih prodaja v 180 državah sveta. Dolgo časa je bil nastanek omenjenega zvarka zavit v tančico skrivnosti. Teoretiki zarote še danes trdijo, da je bila Fanta izumljena z namenom, da bi Coca Cola zavarovala in ohranila takratne dobičke od prodaje izdelkov v nacistični Nemčiji. Zavezniki pač ne bi z navdušenjem opazovali Aldolfa Hitlerja, kako si medtem ko razlaga rešitev judovskega vprašanja in novo svetovno ureditev suho grlo vlaži s Coca Colo. Zdaj veste kam pes taco moli in zakaj je bilo potrebno izumiti Fanto.

Pred izbruhom druge vojne Coca Coca company še ni bila korporacija današnjih razsežnosti, ko ima v lasti domala vso proizvodno brezalkoholnih pijač na svetu. Takratni edini mednarodni uspeh je bilo 43 tovarn in več kot 600 distributorjev v Nemčiji, na čelu katere je korakal Adolf Hitler. Priljubljenost Coca Cole se je v teh krajih iz leta v leto večala, skladno s tem pa tudi dobički.

Kakorkoli že, vojna je stvari obrnila na glavo. S carinsko blokado med ZDA in Nemčijo so si pristojni na sedežu podjetja v Essnu začeli razbijati glavo, kako iz Amerike dobiti surovine za sestavo sirupa Coca Cole. Tovarni je grozil stečaj, delavcem pa cesta.

Leta 1938 je na čelo nemške podružnice nemška vlada postavila domačina Maxa Keitha, ki je zamenjal tedanjega, v prometni nesreči umrlega direktorja, američana Raya Powersa. V trenutkih krize se je Keith zavzel, da podjetje carinski blokadi navkljub ohrani pri življenju.

Iznajdljivi Keith je zaradi pomanjkanja surovin ustavil proizvodno Coca-Cole in začel s polnjenem nove osvežilne pijače, v začetku sestavljene iz vseh možnih ostankov prehrambene industrije; večinoma iz jabolčnih tropin iz stiskalnic mošta in mlečne smetane, stranskega produkta sirarske industrije. Vse je bilo nared za prodajo, le ime si je bilo potrebno še izmisliti. Ko je uslužbencem dejal, naj jim pri izbiri imena podivja domišljija (nem. Fantasie), je prodajalec Joe Kipp kot iz topa izstrelil Fanta.

Pijača je hitro postala popularna, leta 1943, ko je mogočna nemška armada pušila pred Stalingradom, je nemška podružnica Coca Cole uspela prodati tri milijone zabojev oranžno-rumene osvežilne pijače, kar je bilo dovolj, da so delavci ohranili svoje položaje, tovarna pa tržni delež. Zanimivo, da so jo sprva v večjih količinah kupovale gospodinje, ki so zaradi pomanjkanja sladkorja med vojno iskale alternativne vire sladil.

Do konca vojne pristojni na sedežu podjetja v Atlanti niso vedeli kaj se dogaja z izpostavo v Nemčiji, saj je bila zveza z Essnom zaradi vojnega stanja prekinjena. V dobrobit imena podjetja jih je jasno zanimalo predvsem, v kolikšni meri je Keith sodeloval z Nacisti. Poročilo raziskave, ki ga je naročila Coca-Cola pravi, da Keith nikoli ni bil član nacional-socialistov, kljub temu, da so nanj vseskozi pritiskali. Komisija naknadno tudi ugotavlja, da bi Keith lahko zaslužil ogromno, če bi Fanto prodajal na lastno pest, v svojem podjetju, namesto tega pa je, dobričina, ves medvojni dobiček in patent Fante prepustil Coca-Coli.

Zgodba o Maxu Keithu se bere kot pravljica o dobrem princu, ki je navkljub temnim silam med vojno uspel ohraniti manjše lokalne tovarne, enako pa tudi delavce pri življenju v času vseprisotne recesije. Temu dejstvu se gre zahvaliti, da je Coca cola, kot eno prvih podjetij, lahko takoj po vojni obnovila svojo produkcijo na območju poražene in razkosane Nemčije.

Fanta orange je danes ena najpopularnejših brezalkoholnih pijač na svetu, na voljo v 180 državah sveta. Pijete jo lahko na primer v Bangladešu, ali pa Libanonu. Tudi v Ruandi, če želite. Največ je menda popijejo v Braziliji, takoj za njimi pa so Indijci. Neuradno pa smo izbrskali, da jo je z izjemnim užitkom rad srkal tudi diktator.